search
now reading: Razpoke | Kopnina | Andrej Blatnik
search

Andrej Blatnik | Slovenian

Razpoke | Kopnina

Razpoke

Veliko zgodb se je zgodilo. To je ena od njih. Imaš ženo, imaš otroke, imaš službo, imaš avto, imaš hišo v predmestju. Kaže, da boš umrl srečen, da bodo tvoji otroci jokali na pogrebu in da bo sosedom žal, da te ni več. Potem nekega večera, ko zadnja vlakna svetlobe hlapijo in se voziš domov, nič hitreje kot ponavadi, nekaj poči, nekaj zadeneš. Nič nisi videl, samo top udarec ob avto. Ustaviš, stopiš ven, pogledaš, kaj se je zgodilo. Pod tvojim avtom leži otrok, sedem, osem let, takšen te čaka doma, lahko bi bil tvoj. Se ne premika. Izpod glave se mu širi luža krvi.

Zavpiješ, skloniš se, tipaš mu žile, nič ne otipaš. Oziraš se naokrog, nikjer ni nikogar, ulica je prazna. Vsak dan se voziš po njej, pa nikogar ne poznaš, stanovanjsko naselje, sivo in poležano. Nihče ne gleda, vse luči so pogašene.

Kaj zdaj? Kaj se naredi, ko se ti zgodi taka reč? Veš – če bi otrok stokal, bi bilo preprosto. Naložil bi ga v avto in odpeljal v bolnico. Ali poklical rešilca. Zdaj pa vidiš, da ni kaj reševati. Ko se malo umiriš, vidiš, da ulične luči niso prižgane. Vidiš, da ni na ulici nobenega avtomobila. Oziraš se naokrog, če bo kdo prišel, če se kdo skriva za smetnjaki in gleda. Nikjer nikogar.

Rad bi koga poklical, a koga? Sploh pa je tvoj telefon naenkrat čisto prazen in spoznaš, da ne bi nihče odgovoril, tudi če bi še delal. Še enkrat pogledaš otroka. Zdi se ti, da tam leži že ure, da je njegov obraz zbledel, da se je kri pod glavo že posušila. Spet se oziraš in zdi se ti, da se hiše ob ulici krhajo, da asfalt poklja, da so na nočnem nebu velike razpoke, skozi katere bo začela vsak trenutek polzeti praznina. V roki še zmeraj držiš avtomobilski ključ, pogledaš ga, pogledaš svoj avto in veš, da se ne bo nikoli več premikal. Ključ spustiš, počasi pada v temo pod tabo in sploh se ne začudiš, ko ne slišiš udarca kovine ob asfalt. Nikjer več ni nobenega zvoka. Psi ne lajajo, televizorji ne brnijo, telefoni ne zvonijo. Še enkrat se skloniš k otroku. Vse bolj je droben in posušen, pogledaš svoje roke in čakaš, da bodo na njih začele nastajati razpoke. Pomisliš: imel sem ženo, imel otroke, kazalo je, da bom umrl srečen. Zdaj se bo zgodilo drugače. Veliko zgodb se ne konča srečno. To je ena od njih.

Kopnina

To se je zgodilo v časih, ko imel sem še lase, daljni časi so zdaj to, včasih pa so bili čisto tu, včasih je bilo vse vsak večer prav čisto tu, ampak nočem zdaj o tem, ne bomo zdaj o tem. O tistem bi, kar je bilo takrat zvečer, o tem, kako sem sredi vseh teh žensk zagledal njo, kako sem rekel: kako je lepa! in se je smeh pričel, kolegi so mi rekli, se ti je zmešalo, lepa? ta? Jaz pa sem jih pustil, naj govorijo, kar se jim pač zdi, in sem šel do nje in ji rekel, če bi plesat šla, in se je smejala, rekla je: a mama ti pusti? Ampak nič narobe ni bilo, ko rekla je tako, nič narobe, le prijazno in toplo. In potem sem ji rekel še, da bi nama kupil kaj za pit, pa se je smejala spet in rekla, da že v redu, da lepo, in potem je res bilo lepo in nisem šel s prijatelji domov. In mi je povedala potem, da ji je ureznino na trebuhu pustil kapitan, od katerega je hotela hitro, zanj prehitro proč. In je rekla še, da je potem morju raje rekla ne, pa je bilo veliko povabil, ampak morje je nevarno, kak kapitan bi spet prišel. Pride pa tak čas, ko človek mora zbrisat strah, mora tja, kamor je težko, in zdaj je tu, in je lepo. In govorila mi je še in še, in to reči, za katere sem mislil, da jih ni, ali da nobena se v resnici ne zgodi, njej pa so se, in se ji včasih, če ni na preži, še. In potem sem moral, moral reč, da zdaj pa grem, da moram biti zjutraj v svoji postelji, sicer ne bom več smel na ples, in se je spet smejala in rekla, da to ve, da je vedela, da bom moral, da bom šel. In da je bilo lepo. In sem samo še na vratih vprašal: prideš še na ples? In zdaj se zmeraj, ko grem mimo tam, kjer se dolgo že ne pleše več, kjer več nikogar ni, kjer že leta se gradi, največji hotel vsenaokrog, lastnik je vsak mesec drug, in potem vse stoji, še zdaj se zmeraj, ko grem mimo tam, spomnim, kakšna je bila, ko je rekla: ne, jutri moram že nazaj. Kakšna, vprašaš? Žalostna. In vedel sem, že takrat, da je bilo tako, kot je bilo, zato, da se bom spomnil vsakič, ko bom mimo šel, in tudi sicer velikokrat, v nočeh, ko se ne spi, se spomnil, kako je to bilo, takrat in tam, v tistih daljnih časih, ko imel sem še lase.

    arrow2right arrow2right Stories that go together :

    If you enjoyed this story, here are few more we think are an excellent pairing

    The Short Story Project © | Ilamor LTD 2017

    Lovingly crafted by Oddity&Rfesty